Tina Maze; kraljica brez modre krvi
Rojena je bila v času največje smučarske evforije, natančneje leta 1983, dobro leto po tem, ko sta Boris Strel in Bojan Križaj, tedaj resda še pod zastavo nekdanje Jugoslavije, slovenskemu alpskemu smučanju priborila prvi kolajni na svetovnih prvenstvih, in slabo leto pred prvim zimskim olimpijskim odličjem, pod katero se je v Sarajevu podpisal Jure Franko. Dobra tri desetletja pozneje je Tina Maze sama presegla vse zgodovinske mejnike omenjene trojice kot tudi opuse preostalih legend slovenskega smučanja, kot so Mateja Svet, Rok Petrovič, Jure Košir, Špela Pretnar …
V edinstveni zgodbi o uspehu je smučarka iz Črne na Koroškem združila odlike in tekmovalne lastnosti največjih predhodnikov ter jih s svojim značajem in vztrajnostjo nadgradila do dotlej nepredstavljivih razsežnosti. Z velikim kristalnim globusom za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, večkratnim naslovom svetovne in olimpijske prvakinje, skupno kar 13 kolajnami z največjih tekmovanj in slovenskim rekordom v številu zmag, doseženim v desetletje in pol trajajoči karieri v članski konkurenci, si upravičeno lasti naziv najboljše slovenske alpske smučarke vseh časov. Zgodba o Tini Maze ima zatorej prizvok zgodbe o kraljici športa, ki je vrsto let nosila priponko slovenskega nacionalnega športa.
Od Črne do zlate …
Ko se v različnih mondenih prizoriščih tekem svetovnega pokala smehlja z najvišje stopničke ali pa v kar štirih tujih jezikih predstavnikom sedme sile z vseh vetrov pripoveduje o svoji karieri, nikoli ne pozablja, kje se je njena pot začela. Črna na Koroškem, njen domači kraj in s strmino za družinsko hišo ter streljaj oddaljenim manjšim smučiščem tudi prvi smučarski poligon, sicer že vrsto let diha s športnimi pljuči.
Navsezadnje se kraj z le dobrimi 2.300 prebivalci lahko pohvali tudi s sedmimi udeleženci zimskih olimpijskih iger. A če so tekačica Nataša Lačen, brata iz skakalnih vrst Drago in Danilo Pudgar ter alpski smučarji Katjuša Pušnik, Mitja Kunc in Aleš Gorza na igrah pod mogočnimi petimi krogi sodelovali in z vsem srcem tudi tekmovali, je njihova sokrajanka počela tudi tisto, o čemer so sanjali vsi – zmagovala.
Vražja deklica med vražjimi Slovenkami
Matejo Svet je kot otrok, ki je sicer že pri treh letih prvič stopil na smuči in se nekaj let pozneje vključil v smučarki pogon domačega kluba SK Črna, spremljala od daleč. Bližje ji je bila Katjuša Pušnik, za katero je s sokrajani stiskala pesti tudi na Zlati lisici v Mariboru. Že z naslednjo odmevnejšo generacijo slovenskih smučark, znamenitimi vražjimi Slovenkami, pa je tudi tekmovala.
Alenka Dovžan, Špela Pretnar, Urška Hrovat in Nataša Bokal so druga za drugo postopoma sklenile kariere, ko se jim je v tedaj še veliki in zgledno organizirani slovenski reprezentanci pridružila drobna Korošica, za katero so trenerji vse od prvih tekem trdili, da je nekaj posebnega. Zaznamovali je nista le zmagi na pokalu Loka, sicer večnem ogledalu kakovosti mladih smučarjev, temveč tudi neustrašen slog smučanja z izjemnim občutkom.
Že pri 15 letih je debitirala v svetovnem pokalu, se pri 17 veselila prvih točk, pri 18 prve uvrstitve na stopničke za zmagovalke in pri 19 prve zmage. To je bilo 26. oktobra 2002 na tekmi ob odprtju sezone na ledeniku Rettenbach nad Söldnom. Tista tekma je šla v zgodovino predvsem zaradi dejstva, da so z enakim časom zmago slavile kar tri smučarke, ob Mazejevi še Avstrijka Nicole Hosp in Norvežanka Andrine Flemmen.
Tedaj za širšo športno javnost nepomemben, a za nadaljnji razvoj dogodkov nemara kar ključen podatek pa je, da je bil tisti dan kot član slovenske reprezentance prvič na terenu tudi italijanski strokovnjak za kondicijsko pripravo Andrea Massi.
Njuna odločitev, njuna pot
“Tino sem prvič videl na testiranjih, kamor me je povabil takratni trener ženske ekipe Rasto Ažnoh. Še danes vidim njen pogled. Kot volk, ki sporoča: ‘Massi, tu imaš eno težavo!’ Prvi občutek ni bil zavajajoč,” se spominja goriški kondicijski trener, ki se je kot član strokovnega štaba slovenske izbrane vrste sicer na prvencu v svetovnem pokalu veselil zmage in podoben občutek v nadaljnjih treh letih doživel še štirikrat, a nato opazoval tudi rezultatsko stagnacijo.
“Motilo me je, da sem vseskozi le poslušal o tem, kakšen talent je Tina Maze. Začutil sem svoj trenutek. Dejal sem si: ‘Zdaj imaš priložnost! Pokaži, ali si res tako dober, kot misliš.’ V nasprotnem primeru bi bil takšen kot vsi tisti, ki zgolj govorijo,” pripoveduje Massi, ki je Tino leta 2008 po dveh slabih sezonah in resnem spogledovanju s tekmovalno upokojitvijo prepričal o tem, da bi bilo dobro poskusiti znova. Stran od reprezentančnega sistema, na nov način, s spremenjeno smučarsko filozofijo.
Medtem ko Tina Maze v svojem glasbenem prvencu prepeva, da je njena pot njena odločitev, je bila prelomnega leta 2008 to njuna odločitev. Odločitev za selitev na negotovo samostojno pot. Izkazalo se je, da je bila to odločitev za pot, ki vodi do prve slovenske zlate olimpijske kolajne in prvega velikega kristalnega globusa v alpskem smučanju.
Team to aMaze
Ekipa Tine Maze, poimenovana Team to aMaze, se je od ustanovitve, ko je Massiju ob strani stal le serviser Andrej Perovšek, do danes kadrovsko precej spreminjala. Zvezdi stalnici sta le Tina in Andrea. A spreminjala sta se tudi ključna akterja. Medtem ko se je Massi postopoma preoblikoval v pravega vodjo, ki zna iskati ravnovesje med poslovnim in športnim delom projekta, pa je Mazejeva spremila svoje odnos do športa in pogled na proces priprav.
Postala je športnica, ki razume bistvo mukotrpnih kondicijskih priprav, v nadaljnjih procesih dela pa s posvečanjem slehernemu detajlu išče pot do izkoriščanja nesporne nadarjenosti in se v smučarski izvedbi spogleduje s popolnostjo. S postopnim osvajanjem različnih faz v procesu drugega smučarskega zorenja in širjenjem tekmovalnega repertoarja se je krepila tudi njena samozavest. Končni rezultat: homogena in odzivna spremljevalna ekipa ter najboljša smučarka na svetu.
V športu se sicer da zmagovati brez kulture, brez inteligence pa zanesljivo ne. Tina ima oboje.Andrea Massi
Mojstrica velikih tekmovanj
Danes, ko ima na svojem računu štiri olimpijska odličja in kar devet kolajn s svetovnih prvenstev, zveni dokaj protislovno, če zapišemo, da se je Tine Maze dolgo držala priponka velike osmoljenke velikih tekmovanj. Veljala je za smučarko, ki v ključnih trenutkih kot po pravilu podleže pritisku, čeprav pred tem v svetovnem pokalu navdušuje z vrhunsko formo. Ta stigma je njeno kariero spremljala že v mladinskih kategorijah. Tina namreč nima odličja z mladinskega svetovnega prvenstva, čeprav se je udeležila kar štirih. Tudi s prvih štirih članskih svetovnih prvenstev se je vrnila praznih rok, podobno pa velja za prva olimpijska nastopa v letih 2002 in 2006.
Ni naključje, da ukanjen urok velikih tekmovanj sovpada z oblikovanjem samostojne ekipe. Zgodilo se je leta 2009, na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru. Po petem mestu v superveleslalomu in odstopu v kombinaciji je Tini tudi v njeni paradni disciplini, veleslalomu, kazalo zelo slabo.
Bila je 15. po prvem teku, na robu obupa. A prav v odmoru med obema nastopoma se je “rodila” mojstrica velikih tekmovanj. Po umetnem sporu z Massijem je v drugo uprizorila vihrav in z jezo prežet nastop, ki jo je popeljal vse do drugega mesta. “Bila sem v sobi s številnimi vrati, a so bila zame vsa zaprta. Kljub številnim mogočim rešitvam sem se počutila utesnjeno. Prav tam, na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru, so se odprla prva vrata. Nato pa … Nato je bilo vse lažje,” se srebrne francoske pravljice s srečnim koncem spominja Mazejeva. Vse odtlej se z velikih tekmovanj redno vrača s kolajnami. Do danes jih je zbrala že kar 13, med njimi so tudi dve zlati olimpijski in štiri zlate s svetovnih prvenstev.
“Vse od ustanovitve samostojne ekipe sem se tako spremenila, da so postala največja tekmovanja zame največji izziv, pravi vrhunec sezone in drug svet. Kot bi se neki ritem prekinil, sama pa bi se povsem na novo zbrala. Jasno, predpogoj je dobra pripravljenost. Ko se ta združi z maksimalno osredotočenostjo, so mogoči takšni rezultati,” ugotavlja prva dama slovenskega smučanja.
Ljudje iz pravega testa bodo vedno našli pravo pot. Iz težkih trenutkov se vedno lahko rodijo najlepše pravljice.Tina Maze
Rekorderka
A čeprav si je Tina s svojim kvartopirskim obrazom mesto med najboljšimi alpskimi smučarji vseh časov izborila z izjemnim nizom na velikih tekmovanjih, pa je najbolj veličastno poglavje svoje kariere spisala v svetovnem pokalu. V zgodovinski sezoni 2012/13 je namreč do zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala prišla na najbolj prepričljiv način v zgodovini tega tekmovanja.
Ko je 13. marca 2013 v Lenzerheideju v Švici visoko v zrak dvignila veliki kristalni globus, je imela na svojem računu 2.414 točk, s čimer je za 414 točk presegla 13 let star svetovni rekord Avstrijca Hermanna Maierja. Za nameček je imela po kar 11 zmagah na 35 tekmah velikih 1.313 točk prednosti pred prvo zasledovalko Mario Höfl-Riesch.
“Tina do svetovnega rekorda ni prišla zaradi lepote. Ne, ima talent, pravi genotip in primerno razvit fenotip. Vse drugo je stalno delo,” o smučarskem mejniku razmišlja Andrea Massi, o šampionski preobrazbi svoje smučarske varovanke pa dodaja: “Tina se je rodila kot šampionka, pod vplivom okolja pa je postala luzerka. Od Val d’Isera 2009 je to, kar je danes. Je zunajserijska, jaz pravim ‘fuoriserie’, kar je več kot šampionka.”
Avtorji
Besedilo: Martin Pavčnik
Videoreportaža: Alenka Teran Košir
Foto: Reuters, Sportida, Getty Images, Bor Slana
Video in montaža: Igor Djilas
Izgled in izvedba: Urban Pfeifer
Osebe, ki me obdajajo, so pomembnejše od rezultatov. Brez njih ne bi bilo kolajn.Tina Maze
Doživite še druge vrhunske #Zgodbe na Planet Siol.net